Krk 2011

KRK 2011

Kako sem se triciklom vozil iz Maribora na otok Krk in čez Istro v Koper,

september 2011, šestnajst dni, 500 km

Trasa poti

Uvod

Vsi hodijo ob tem poletnem času na morje, da si spočijejo in namočijo utrujene noge. Tudi v meni je tlela želja, da bi si privoščil nekaj dni počitnic ob obali. Najprej sem nameraval skočiti do morja z vlakom do Kopra, nato pa se voziti nekaj dni s triciklom malo počez in malo po dolgem po Istri. Pa sem si dan pred odhodom premislil in si rekel: zakaj ne bi potoval po naši lepi deželici do morja vseskozi s triciklom? Pa je iz prvotno mišljenih nekaj dni nastalo dvotedensko potepanje. Če te zanima, kako je bilo, beri naprej.

Na morje, na morje!

Prvi dan, torek, 30. avgusta 2011

Na pot sem se podal popoldne. Po jantarjevi kolesarski poti sem se peljal mimo mariborskega aerodroma, kjer stoji zavetišče in počivališče za utrujene kolesarje. Po Dravskem polju je prijetno voziti, do vznožja Ptujske gore je sama ravnina. Kratek postanek pri znancih in kmalu me je pričela loviti noč.

Počivališče ob mariborskem aerodromu

Do cerkve na Ptujski gori sem prisopihal že v trdi temi. Kje naj prespim? S seboj imam vse potrebno za spanje na prostem. Šotora nisem vzel s seboj, kajti z njim je samo delo, zvečer ga postavljaš, zjutraj pospravljaš. Ob poslopju blizu cerkve sem uzrl odprt pokrit prostor z mizami in klopmi. Ob pozni večerni uri ni bilo nikogar, da bi ga vprašal ali smem tam prespati. Na betonska tla sem pogrnil majhno ponjavo, napihnil zvito blazinico ter zlezel v spalno vrečo.

Prenočitev na Ptujski gori

Drugi dan, sreda, 31. avgusta 2011

Noč je bila mirna. Zjutraj sem si ogledal znamenito cerkev in se v sončnem dnevu spustil proti Majšperku. Tukaj sem obiskal sošolca iz srednje šole, ki se nisva videla že dobrih petdeset let. Imela sva si kaj za povedati!

Romarska cerkev na Ptujski gori

Majšperk: srečanje s sošolcem Jankom po petdesetih letih

Tukaj sem se odločil, da jo uberem proti Rogatcu. Rahlo vzpenjanje skozi Stoperce mimo gostošča in ribnika Vinetu mi ni delalo težav. Na vrhu prelaza je bil pogled na haloške griče in doline pravi balzam za dušo. Odtod vodi planinska pešpot na Boč in na Donačko goro. Kažipoti povedo, koliko ur hoje je do tja.

Prelaz pri Stopercah

Kar ni se mi dalo zapustiti teh lepih razgledov. Počitek in malica. Nikogar ni, ki bi te priganjal, da moraš naprej proti cilju. Kakšnemu cilju? Saj ga sploh nimam. Do tistega morja bom že nekako prišel. Tudi nič ne bo hudega, če do tja sploh ne pridem. Važen je ta trenutek, tukaj in zdaj. Prav smilijo se mi tisti, ki drvijo po avtocestah in gledajo na uro, da bi prišli v čimkrajšem času na cilj.

Večnamenska sončna celica ...

Kolesarski prijatelj Vili mi je nekoč rekel, da je pametno, če voziš s seboj čim manj stvari. Po možnosti naj bodo uporabni predmeti večnamenski. Tako sem tukaj odkril, da je lahko sončna celica hkrati tudi mizica ali pladenj. Osnovni namen sončne celice pa je polnjenje akumulatorjev za telefon, gps in fotoaparat.

Vonarsko jezero

Iz Rogatca sem se peljal vzdolž presušene reke Sotle, tik ob hrvaški meji. Ob Vonarskem ribniku sem si privoščil daljši počitek v senci. Čas za kuhanje kosila in popoldansko siesto.

Iz dremeža me je prebudil avto, ki se je ustavil ob meni. Možakar me je bučno pozdravil: kaj pa ti tukaj? Z Marjanom sva se srečala lani na Češkem, na srečanju "ležečkotov" v kraju Uhersky Brod in sedaj spet ob tem ribniku. Kako je svet majhen!

Z Marjanom imava nekaj skupnega: tudi on vozi tricikel.

Malo pred tem je pripeljal mimo kolesar. Tukaj ob Sotli se radi vozijo, ker ni dosti prometa. Povedal je, da je spomladi na tem mestu videl kolesarja, ki je negibno ležal na tleh, zraven so bili že policisti. Takoj sem vedel, da govori o Stanetu, našem kolesarskem prijatelju. Dolga leta smo skupaj kolesarili širom Slovenije. Ob tem ribniku je Stanetu odpovedalo srce. Kolo je bilo njegov stalni spremljevalec. Tudi na zadnji poti. Pogrešali ga bomo.

Konec poti za Staneta

Ko se je malo ohladilo, sem nadaljeval pot proti Podčetrtku. Kar naenkrat se iz mirne narave preseliš v svet. ponudbe in povpraševanja. Vse je kot v škatlici, čisto, urejeno, predpisano. Zdraviliški turizem, množica ljudi, velika parkirišča polna pločevinastih ščurkov. Med to nobleso se ne počutim dobro. raje imam zaraščeno močvirje kot hotel s petimi zvezdicami. Raje spim pod zvezdami kot za baržunastimi zavesami in pod baldahini. Čimprej odtod! Toda kako?

Kot kolesar si tukaj kot tudi drugod pri nas zapostavljen. Slovenski prometni načrtovalci menda niso nikoli kolesarili, to se vidi po tem, s kakšno ihto hočejo kolesarje zriniti z gladkih cest na "varne" pločnike ali ločene kolesarske steze. Trdim, da je kolesar najbolj varen takrat, ko vozi po cesti. Tudi v krožišču. V največji nevarnosti je takrat, ko mora cesto prečkati. Še mačke ne boste povozili, če beži pred vami. Jo pa boste, če bo prečkala cesto. To bi morali prometni strokovnjaki vedeti. Poglejte si nova krožišča, ki rastejo kot gobe po dežju! Kolesarja, ki vozi po cesti, nekaj metrov pred krožiščem usmerijo na pločnik, potem mora prečkati več izvozov ali uvozov, da se bo moral nekaj metrov za krožiščem spet nevarno vključiti na cesto, po kateri je že prej varno vozil. Tudi ločena dvosmerna kolesarska steza ob cesti je slaba rešitev, če moraš zaradi nje prečkati cesto. Najenostavnejša, najcenejša in za kolesarje najhitrejša je cesta z voznim pasom za kolesarje. Kdaj bodo naši strokovnjaki to uvideli?

V mraku sem pririnil do Bistrice ob Sotli. Kje bo nocoj moje prenočišče? Pred mano je dolg vzpon proti Svetim goram. Za iskanje primernega prostora na prostem je malce prepozno, v temi težko najdeš kaj primernega. Spomnil sem se, da je moj kolesarski prijatelj Jakec iz Ljubljane pred kratkim vozil tod. Poklical sem ga po telefonu in res je prespal na prostem pri neki zapuščeni hiši pod bizeljskim grafom. Med vožnjo mi je dajal točne podatke pri katerih križiščih naj zavijam v pravo smer. Po zavitih gozdnih cestah sem prispel do neke kmetije, ki je bila videti zapuščena. V temi sem si postlal ležišče pod napuščem strehe. Zaradi prijetne utrujenosti sem se kaj hitro zazibal v deželo sanj

Mije zavetišče pod bizeljskim gradom

Tretji dan, četrtek, 1. septembra 2011

Ko sem zjutraj odprl oči, sem zagledal krasotico, Trnjulčica se je prebujala v zlatem soncu. Malo sem pogledal okoli po dvorišču nekoč mogočne kmetije. Zapuščen hlev, gospodarska poslopja, kašča, stranišče na štrbunk, vse to me je spominjalo na še ne tako stare čase. V zadnji petdesetih letih se je življenje na deželi bolj spremenilo kot prej v petsto letih. Skoda, da tako lepe stvaritve iz katerih diha zgodovina, tako propadajo.

Krasotica Bizeljski grad

Čas se je ustavil

Nisem vedel, po kateri poti naj se spustim v nižino. Najprej si bom ogledal grad, če je sploh odprt. Ko sem se povzpel do njega, se s triciklom nisem mogel zapeljati na dvorišče, tako strma in šodrasta pot je bila. Oskrbnik, ki ima v najemu vinsko klet, me je spustil noter. Grad odznotraj in od blizu ni tako bleščeč kot je videti od daleč. Lepo je urejena le vinska klet. Obnova gradu bo zahtevala ogromno denarja. Morda pa se bo prikazal kakšen princ s cvenki ...

Bizeljski grad

Trnjulčica

Po ogledu gradu sem se spustil mimo številnih vinogradov in ob ropotanju klopotcev po cesti proti Bizeljskemu. Lepi razgledi na vse strani. Nekoč preproste hiše se umikajo razkošnim stavbam. Vmes pa le naletite na skromno hišico. Le kaj je z mano, da so mi te skromne kajžice bolj všeč kot moderne novogradnje?

Od Bizeljskega do Brežic je sama ravnina. Bi si mislil, da je takšna vožnja dogočasna, pa ni. Za vsakim ovinkom je nekaj novega. Tu so znamenite repnice, tam je največji hrast, v onem gozdu je spomenik ...V Brežicah sem hotel kupiti zemljevid južne Slovenije, Kvarnerja in Istre a ga nisem našel.

Tukaj se Krka zliva v Savo, ki loči Štajersko od Dolenjske.

Bosonoga grofica

Pred mostom čez Krko pred Krško vasjo sem nekaj časa cincal po kateri poti naj sploh krenem proti Novemu mestu. Ker sem tisto pot skozi Bušečo vas in Podbočje že pred leti prevozil, sem se zapeljal v Krško vas. Tukaj mi pomahala neka ženska, za katero sem najprej mislil, da je moja nekdanja sodelavka, ki je občasno živela v tej vasi. Ustavil sem se in zavil preko ceste na tisto stran. S prijazno domačinko sem se zapletel v pogovor in povedala mi je, da tiste hiše od bivše sodelavke ni več, na njenem mestu stoji nova hiša z drugimi lastniki. V klepetu sva ugotovila, da imava dosti skupnega: rada kolesari, je ljubiteljica neokrnjene narave in najraje hodi bosa. Postregla mi je s sadjem in pijačo. Morda se nam bo kdaj pridružila na naših potepanjih po Sloveniji. Če sem hotel danes še kam priti, sem se moral posloviti. Odrinil sem proti levemu bregu Krke, razmišljajoč kje me bo doletela noč. Nasvidenje, Vida!

Nekje pri Koprivniku me je ujela ploha in sem moral nekaj časa vedriti pod streho gospodarskega poslopja pri neki kmetiji. Nevihta pa je bila kratka in sem začel oprezati, kje bo moje današnje prenočišče. Čez nekaj časa sem se po kolovozih med njivami skušal prebiti do obrežja Krke. Pa nisem bil sam. Pred mano in za mano so vozile ogromne pošasti, veliki kombajni za spravljanje koruze. S hrumečimi stroji so s pomočjo močnih žarometov kmetje pospravljali pridelek. V temi sem tipal naprej in nazadnje le prišel do obrežja reke. Na travi sem si uredil spalnico pod zvezdami,

4. dan, petek, 2. septembra 2011

Zjutraj sem opazil, da sem ponoči imel obiskovalce. Polži so prišli pogledat, kdo si je drznil priti v njihovo travnato kraljestvo.